Pogosto srečujemo izraz umerjanje ali kalibracija. Pri postopku gre za strokoven pregled delovanja merila. Ob tem se je potrebno zavedati vpliva okolja, merilca, merilne opreme in končno samega merila. Pri umerjanju grobih meril je zaznavnih vplivov manj, z umerjanjem vedno natančnejših meril pa se število bistvenih vplivov na umerjanje povečuje.

Merilu je potrebno zagotoviti ustrezne pogoje okolja. V večini primerov jih predpiše proizvajalec (temperaturno območje delovanja, največji dovoljeni vpliv tresljajev, ipd.). Sum neustreznega delovanja merila zaradi vplivov okolja se izloči z umerjanjem v laboratoriju, namenjenem za umerjanje določenih meril.

Vpliv merilca na postopek umerjanja se zmanjša, če le ta oseba pozna naravo merila. S tem lahko pripomore do ustreznega rokovanja ob postopku umerjanja. Merilec mora poleg delovanja merila poznati postopke, ki prikažejo naravo delovanja merila.

Ustrezna merilna oprema je pogoj za izvajanje umerjanja. Izbira opreme (točnostni razred) je odvisna od merila, ki se umerja. Glede na to, da delovanje merjenca ocenimo s pomočjo merilne opreme, mora biti ustrezno umerjena in vzdrževana tudi slednja.

Pri izpolnitvi vseh prejšnjih alinej bodo rezultati umerjanja podali dejansko sliko o stanju merila. Rezultati umerjanja, napisani v obliki certifikata so ocena merila. Zahtevano natančnost merila za specifičen namen pozna uporabnik. Za merila, ki zapadejo pod okrilje zakona, pa obstajajo meje največjih dopustnih pogreškov NDP.

V preglednici je "m" masa obremenitve tehtnice, "e" pa je preskusni razdelek merila.